Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
Mr 12,42–44

Odlomki Božje besede
na 33. nedeljo med letom:
1. berilo: Dan 12,1–3
2. berilo: Heb 10,11–14.18
evangelij: Mr 13,24–32

 

 

 

 

Kako lahko življenje dam?

V teh dneh se tako ali drugače spominjamo svetega Martina. Živel  je v 4. stoletju. Je prvi svetnik, ki ni bil mučenec. Do tedaj so kot svetnike častili tiste, ki so dali življenje za Kristusa. Bistvo mučeništva pa ni mučenje, temveč »dati življenje«.

Kako lahko dam življenje? Kristus poučuje apostole, jih posvari pred »dolgimi oblekami«, častihlepjem, religiozno pozunanjenostjo, lakomnostjo … in pokaže na vdovo. Dala je življenje, ker je dala »vse, kar potrebuje za življenje«.

Martin je kot vojak, kot iskalec in kot škof pokazal, kako lahko daš življenje, ne da bi te mučili in ubili. Kristus ne potrebuje herojev. Tudi danes ni treba, da bi v cerkvi častili »narodne heroje«. Preden so mučenci doživeli nasilno smrt, so dali življenje »znotraj«, na skritem, kakor obe vdovi iz današnjih odlomkov.

Marsikdo bi z mečem in na konju odrezal del svojega plašča in ogrnil berača. Toda vsak s tem dejanjem ne bi razodel Kristusa. V tem je skrivnost, kako lahko daš svoje življenje. Vdovi sta dali vse: prva preroku Eliju in druga v tempeljsko zakladnico, iz čistega zaupanja. Njuna vera je bila izenačena z življenjem.

Mučenec brez mučeništva torej lahko postaneš tudi ti. In to prav v teh časih, ki so za kristjane v marsičem precej podobni tistim 4. in 5. stoletja, časom sv. Martina. Cerkev takrat ni bila več preganjana od zunaj, pač pa od znotraj. Med kristjani se je razširilo arijanstvo in postalo celo večinski nauk. Trdilo je, da je bil Kristus samo človek, ne pa tudi pravi Bog. Danes se to lahko kaže v življenju nas kristjanov. Boga priznamo, da je. Glede Kristusa pa bi se marsikateri kristjan ob preganjanju odločil drugače.

Če si kristjan in v tebi tudi zares živi Kristus, se bo po tebi prej ali slej tudi razodel drugemu. Kdor je noseč, rodi. Kdor ni noseč, se lahko še tako trudi, vendar rodil ne bo. Če imaš Kristusovo življenje, ga lahko daš. In daš ga lahko, kjer koli si. In lahko niti ne veš, da si ga dal. Vdova tega takrat še ni vedela. Kristus je vedel. Morda doživljaš svojo pot, kot ona, da v življenju nisi nič posebnega naredil, nič velikega daroval. Morda si veliko pričakoval tudi od svoje vere, od skupnosti, pa si veliko od tega pričakovanja izgubil. Morda ti je ostalo le malo. Nikar ne poskušaj še tega zadržati. Daj, in v tebi se bo razodelo Jezusovo življenje.

Kamor koli te je življenje postavilo v tem hitro spreminjajočem se svetu, tam lahko svoje življenje daš. In dva novčiča sta tvoja preteklost in prihodnost. Lahko ju poskušaš zadržati, lahko pa ju daš. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvu globine njegove ljubezni.

sv. Janez Pavel II.  Vir...

Povečaj

Prejemanje zakramentov, nekaj pojasnil

 

RADOST LJUBEZNI,
nekaj pojasnil o družinskem življenju in vključenosti v evharistijo.

Radost ljubeznije naslov papeževe okrožnice, ki govori o poklicanosti v zakon in družino. Mnogi v njej iščejo le odgovore na ozko vprašanje, kaj je dovoljeno, kaj se sme. Toda Bog nas kliče, da bi živeli neskončno več kot le to. Med kristjani je, žal, še veliko nevednosti, ki se nanaša na družinsko življenje in prejemanje zakramentov.

5. 11. 2017
Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere. Se nadaljuje, lahko pošljete vprašanje.


12. 11. 2017

Evharistija je več kot samo obhajilo
Po pojasnilih v prejšnjih oznanilih bi lahko dobili vtis, da se vse vrti le okrog prejemanja obhajila. Vendar je evharistija veliko več kot obhajilo, ki ga prejmem. Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje.

Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Kristjan je zato toliko bolj odgovoren, da vzame krst zares. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Jezus sam s priliko o gradnji stolpa (Lk 14,28) pove, da se krščanskega poklica ne moremo lotiti lahkomiselno. Treba se je usesti in »preračunati stroške.« Živeti evangeljsko sredi Bogu odtujenega sveta ne more biti le »nekaj za zraven.« Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

Kdo "je vreden"?
Dolžnost kristjana je torej, da življenje dobro zastavi in da ga zastavi skupaj z Bogom. »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). To je krščanska odgovorna odločitev. Kdor jo je vzel zares, bo na poti tudi padel. Kdor je živ, bo občutil tudi bolečino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

župnik