Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Lk 3,21–22

Odlomki Božje besede
na 2. nedeljo med letom:
Iz 62,1–5
1 Kor 12,4–11
Jn 2,1–11

 

 

 

 

Krst

»Zaklad, ki ga imam, želim dati vam, pa ne morem. Lahko molim za vas, da bi imeli pogum sprejeti ga, ker je vera Božji dar.« Tako je govorila sv. mati Terezija. Še posebej stari starši in starši imate izkušnjo, kako res je to. Vere ne moreš nekomu kar dati, ga prepričati, mu dokazati …

To se lepo pokaže ob Jezusovem krstu. »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene …« Janez je oznanjal, pripravljal prostor. Ni mogel prepričati, lahko pa je s svojem življenjem kazal na drugega. To je bistvo!

Bil je dovolj majhen, da so v njegovi bližini  zaznali tisto skrivnostno »nekaj več«. In to je naloga vseh odraslih, ne le staršev in starih staršev. To je naloga občestva. Kajti če imamo kristjani med seboj polno predsodkov, fovšije in zamrznjenih odnosov – kako naj se po nas razodene »močnejši od mene«?! Vera pomeni: »drugi«. Po veri se v meni naseli nekdo drug, Jezus Kristus. To se zgodi po Svetem Duhu.

Živeti in samo živeti. Vedno bolj živeti to, kar nam je bilo zastonj dano pri krstu. To je danes način, da bi drugim pomagali do vere. Učimo se od Janeza Krstnika! Ni ostal le pri tem, kaj je prav in kaj ni prav. Razkrinkal je nemoralnost, vendar je ob tem pokazal na Kristusa. Pri posredovanju vere se velikokrat ujamemo v to zanko in vero skrčimo na »prav« in »ni prav«. To je premalo. Še več. Če Boga zožimo le na ministra za moralo, razodenemo, da še nismo izkusili njegovega življenja. Vrednote za kristjana nimajo nobene moči, če ne rastejo iz Jezusove moči. Vrednote lahko živim tudi brez krsta. In so nekrščeni ljudje, ki jih živijo zgledno. Mi oznanjamo nekaj več.

V čem je moja prednost, da sem krščen? To vprašanje si zastavimo v tem tednu za domačo nalogo. In prosimo Svetega Duha konkretno, naj nam razodene osebni odgovor.

župnik

 

Arhiv oznanil ...

 

Bližnjega dolžimo rahlih spodrsljajev, sebi pa spregledujemo hude napake.Prodajati hočemo zelo drago in kupovati karseda poceni.

sv. Frančišek Saleški   vir...

Povečaj

Sveta maša

Sodelovanje pri bogoslužju

Nekaj opomb za sodelovanje
pri bogoslužju ...

Zakaj, kako ... k spovedi?

 

 

 

 

marec 2016
NEKAJ POGOSTIH NAPAK PRI BOGOSLUŽJU

Skupna molitev ima pri bogoslužju posebno moč. Zakaj? Ker takrat ne molimo sami, ampak vključeni v širše, tudi nevidno občestvo.
Ko sem pri maši ali bogoslužni molitvi, ne molim sam. Zato se pri tej molitvi pridružimo tako, da poslušamo in smo v stiku z drugimi. Neprimerno je prehitevanje ali zavlačevanje. S poslušanjem se izognemo skušnjavi, da bi sami dosegli večjo zbranost le v mislih. Zbrane misli so le sad molitve, katere temelj je odnos.

Naj sprejme Gospod: Pogosto se pri darovanju sliši molitev »naj spremlja«, pravilno je »naj sprejme«.
Sedanje takoj po povzdigovanju: če klečimo ali stojimo, vedno počakajmo vsaj na konec molitve »Tvojo smrt oznanjamo …« ali »Reši nas …« ali »Kadar uživamo …« in šele nato sedemo (lahko pa klečimo do očenaša).
Odhajanje iz cerkve pred koncem bogoslužja: Vsaj do odhoda mašnika s strežniki oz.  do konca zadnje pesmi ostanemo v bogoslužnem prostoru. Prej odidemo le, če  je res nujno. Odhajanje prej je podobno neprimerno, kot da bi gostje odšli od mize pred koncem kosila.
Slava: Pri slavi se pogosto sliši napačno: »ki odjemlješ grehe sveta«; pravilno je: »ti odjemlješ grehe sveta«.
Ali na koncu Očenaša rečemo »amen«? Pri običajni molitvi da, pri sveti maši ne. Zakaj? Ker se pri bogoslužju nadaljuje zadnja prošnja »Reši nas vse ga hudega …«
Ali je narobe, če pri obhajanju ne pogledam duhovnika ali delivca v oči? Ne. Ni treba imeti slabega občutka, če ga ne pogledamo. V središču je evharistični Kristus, ki ga prejmemo.

Sveta maša je veliko bolj doživeta in krajša, če pri njej živo sodelujemo. To pomeni, da glasno odgovarjamo in sodelujemo. Pri petju pojemo zraven, kadar le znamo in moremo. Pri tedenskih mašah ste vabljeni, da korajžno pomagate tudi pri začenjanju ljudskih pesmi.
Pomemben je tudi red pri prejemanju sv. obhajila. Za otroki prihajate odrasli: začenši od spredaj, brez prehitevanja, v dveh vrstah; odhajate vsaka vrsta na svojo stran.

* * *

»RAZLAGA« SVETE MAŠE - začetek

Bodimo si kar takoj na jasnem: Svete maše ne moremo razložiti. Pomaga nam lahko le pomen nekaterih simbolov, ki jih pri maši živimo. V začetku adventa nekaj besed o pripravi in začetku svete maše.

PRIPRAVA IN ZAČETEK SVETE MAŠE

Kar nekaj zdravih navad je, ki nam pomagajo, da se že pred začetkom na mašo pripravimo.
Evharistični post: Še vedno velja, da eno uro pred obhajilom ne jemo, vodo lahko pijemo kadarkoli. »Pravilo« služi samo temu, da imamo pravi odnos do svete maše in obhajila.

Obleka je za človeka, ki je duhovno bitje, podaljšek telesa. Z njo od znotraj izraža nekaj več. Ko se za nedeljsko in praznično bogoslužje lepše oblečemo, je to duhovno dejanje, ne le izraz spodobnosti.

Zvonjenje in pritrkavanje: Ker imamo danes samodejno električno zvonjenje, so toliko bolj dragoceni pritrkovalci, ki nas za posebne praznične priložnosti pripravijo s primernim razpoloženjem. Zvonovi »kličejo«, to nas spominja, da »cerkev« pomeni »poklicati, sklicati«. V cerkev ne gremo po trenutnem občutju, ampak, ker nas je nekdo sklical. Kako bi delovalo, če bi zvon klical samo enega posameznika?

Cerkvena vrata so navadno večja in lepo izdelana. Ob njih je običajno krstni kamen. (Na to nas danes, žal, spominja le še sprejem otroka pri krstu.) Že cerkev kot stavba nas spominja na Cerkev, ki je duhovna, vendar resnična nevidna stvarnost. Vrata in krstni kamen ali ponekod prava krstilnica nas spominjajo, da se v Cerkev ne včlanimo kot v društvo ali v stranko. Za vstop v Cerkev nas je nekdo najprej rodil v krstu. Nismo vstopili zato, ker bi se sami dokopali do tega spoznanja.

Kropilnik z blagoslovljeno vodo predstavlja krstni kamen in krstno vodo, v kateri smo pri krstu umrli in se prerodili za novo življenje. Ko se na začetku svete maše pokrižam z blagoslovljeno vodo, me ta simbol spomni na krst. Brez krsta namreč, kot je dejal že veliki sveti Ambrož, svete maše ne moremo »razumeti«.

6.11. 2011
Zakaj na koncu molitve rečemo amen?
Beseda amen prihaja iz hebrejščine (heb.amin – tako naj bo) in označuje trdnost, trajnost v tvarnem svetu. Od tod je prišel njen pomen na duhovno področje. Zato amen izraža vero, da zaupamo v nekoga. Bogoslužje nas večkrat vabi, da odgovorimo z amen na duhovnikove molitve, da potrdimo, da je to res tako (tako je, tako bodi).

Pri prejemu obhajila na duhovnikove besede »Kristusovo telo« odgovorimo »Amen«, ki pa tu pomeni: »Da, verujem!« Jezus v evangeliju večkrat pravi (latinsko): (»Amen, amen dico vobis. – Resnično, resnično povem vam.« Tu amen prevajamo z resnično povem vam, da bi podkrepili svoje trditve. Knjiga Razodetja Jezusa imenuje: »Amen«, to je »zvesta in resnična priča« (Raz 3,14).
(iz knjige: Božo Rustja, Kruh in vino smo prinesli, Ognjišče 2009)

ALELUJA, EVANGELIJ, STOJA, POSLUŠANJE ...
Opazuj se, kako zjutraj vstaneš. Že v starih krščanskih časih so razlagali, da je način, kako gremo spat, podoba naše zadnje ure, telesne smrti. Jutranje vstajanje pa je podoba rojstva in vstajenja. Zato je v duhovnem življenju zelo pomembno, kako zjutraj vstaneš, kakšni so tvoji prvi koraki. V njih se vidi, kako se soočiš s pritiski novega dne. V korakih se vidi, ali je tvoja vera zgolj v razumu, v čustvih, ali pa je že v odnosu.

Ste se kdaj vprašali, zakaj pri prvem delu svete maše, besednem bogoslužju, najprej sedimo, potem pa vstanemo? Drža je silno pomembna. S telesom pomagamo povezati v srce to, kar je v življenju tako težko združiti.

Ni dovolj razumeti. Zato med berili in psalmom sedimo. Tudi pri sedenju se vidi, kdo zmore poslušati, kdo želi samo razumeti. Mar ni tudi v družini tako? Kdo zares posluša? Tisti, ki pusti, da človek najprej spregovori, pusti, da beseda sama deluje. Šele nato se ukvarja s tem, kaj bi mu povedal nazaj. Tako imamo tudi pri maši težave z raztresenostjo, misli se nam vsiljujejo samo zato, ker ne damo prednosti poslušanju samemu. Ko sediš, že z držo pokažeš, da se odpoveš svoji »akciji« in daš ves prostor drugemu. Božja beseda želi sama priti do tvojega središča, srca. Zato ji moraš najprej dati možnost.

ZAKAJ PRI ALELUJI IN EVANGELIJU VSTANEMO?
Brez evangelijev druge knjige Svetega pisma ne bi imele velikega pomena. Ostale bi zbirke modrih naukov. Z evangelijem Jezusa Kristusa se je šele pokazalo, da je vse res! Evangelij tudi tebi edini lahko pove in te gane: Saj je vendar res! Tudi zame je možno! Obstaja drugo rojstvo! Brez tega so vsa besedila pri maši le suha teorija. Kaj mi koristijo navodila za življenje, če življenja nimam?

Ko pri evangeliju vstanemo, že pokažemo na vstajenje, kakor zjutraj. Dejansko je čudež, da mi je Bog dal ne le življenje, ampak kljub vsemu tudi novo življenje, vso prihodnost. Zato ne morem več ostati na mestu ...


5. 6. 2011
V tokratni številki Družine si na 2. strani lahko preberete nekaj zelo koristnih napotkov in razlag bogoslužja.

Besede, kretnje, drže ...

Tudi tu ne gre za pozunanjenost. S kretnjami in z držo izražamo svojo notranjost. Kretnje pri bogoslužju niso izraz neke vojaške uniformiranosti. Slovenci smo glede tega kdaj preveč togi in se bojimo svojo notranjost pokazati na zunaj. Pri bogoslužju pa je še obratna pot: tudi če ne čutim nič posebnega, mi ravno kretnje pomagajo, da bom pri sveti maši res notranje sodeloval. Torej velja oboje: če sem pri sveti maši res s srcem, bom polagoma razumel pomen kretenj in če bom sodeloval tudi na zunaj, mi bo polagoma dano, da bom pri bogoslužju odkril tudi lepoto notranjega sodelovanja.

Zakaj moramo med mašo tolikokrat vstajati in sedati?
Če se počutimo zgolj kot obiskovalci v kulturni dvorani, potem je to res le nepotrebna telovadba. Osnovne drže stoje, sedenja, klečanja in hoje so povsem naravni del bogoslužja. Pomagajo nam, da smo pri maši tudi s telesom, kar je zelo pomembno. Ne morem biti z duhom, če nisem najprej s telesom. Če ubiramo obratno pot, bomo vedno imeli težave z zbranostjo. Bogoslužju se je treba prepustiti, in to najprej s telesom. Hvala Bogu v obeh župnijah kar lepo vstajamo in nismo mestno pomehkuženi. Marsikje še vedno večino delov maše presedijo. O konkretnih posameznih držah morda kdaj pozneje. Tokrat samo spodbuda, da vstajanja in sedanja ne bi jemali z muko in ne zgolj od zunaj. Naj nam pomaga »biti tam« z vsem bitjem.