Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
Mr 12,42–44

Odlomki Božje besede
na 33. nedeljo med letom:
1. berilo: Dan 12,1–3
2. berilo: Heb 10,11–14.18
evangelij: Mr 13,24–32

 

 

 

 

Kako lahko življenje dam?

V teh dneh se tako ali drugače spominjamo svetega Martina. Živel  je v 4. stoletju. Je prvi svetnik, ki ni bil mučenec. Do tedaj so kot svetnike častili tiste, ki so dali življenje za Kristusa. Bistvo mučeništva pa ni mučenje, temveč »dati življenje«.

Kako lahko dam življenje? Kristus poučuje apostole, jih posvari pred »dolgimi oblekami«, častihlepjem, religiozno pozunanjenostjo, lakomnostjo … in pokaže na vdovo. Dala je življenje, ker je dala »vse, kar potrebuje za življenje«.

Martin je kot vojak, kot iskalec in kot škof pokazal, kako lahko daš življenje, ne da bi te mučili in ubili. Kristus ne potrebuje herojev. Tudi danes ni treba, da bi v cerkvi častili »narodne heroje«. Preden so mučenci doživeli nasilno smrt, so dali življenje »znotraj«, na skritem, kakor obe vdovi iz današnjih odlomkov.

Marsikdo bi z mečem in na konju odrezal del svojega plašča in ogrnil berača. Toda vsak s tem dejanjem ne bi razodel Kristusa. V tem je skrivnost, kako lahko daš svoje življenje. Vdovi sta dali vse: prva preroku Eliju in druga v tempeljsko zakladnico, iz čistega zaupanja. Njuna vera je bila izenačena z življenjem.

Mučenec brez mučeništva torej lahko postaneš tudi ti. In to prav v teh časih, ki so za kristjane v marsičem precej podobni tistim 4. in 5. stoletja, časom sv. Martina. Cerkev takrat ni bila več preganjana od zunaj, pač pa od znotraj. Med kristjani se je razširilo arijanstvo in postalo celo večinski nauk. Trdilo je, da je bil Kristus samo človek, ne pa tudi pravi Bog. Danes se to lahko kaže v življenju nas kristjanov. Boga priznamo, da je. Glede Kristusa pa bi se marsikateri kristjan ob preganjanju odločil drugače.

Če si kristjan in v tebi tudi zares živi Kristus, se bo po tebi prej ali slej tudi razodel drugemu. Kdor je noseč, rodi. Kdor ni noseč, se lahko še tako trudi, vendar rodil ne bo. Če imaš Kristusovo življenje, ga lahko daš. In daš ga lahko, kjer koli si. In lahko niti ne veš, da si ga dal. Vdova tega takrat še ni vedela. Kristus je vedel. Morda doživljaš svojo pot, kot ona, da v življenju nisi nič posebnega naredil, nič velikega daroval. Morda si veliko pričakoval tudi od svoje vere, od skupnosti, pa si veliko od tega pričakovanja izgubil. Morda ti je ostalo le malo. Nikar ne poskušaj še tega zadržati. Daj, in v tebi se bo razodelo Jezusovo življenje.

Kamor koli te je življenje postavilo v tem hitro spreminjajočem se svetu, tam lahko svoje življenje daš. In dva novčiča sta tvoja preteklost in prihodnost. Lahko ju poskušaš zadržati, lahko pa ju daš. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvu globine njegove ljubezni.

sv. Janez Pavel II.  Vir...

Povečaj

Sveta maša

Sodelovanje pri bogoslužju

Nekaj opomb za sodelovanje
pri bogoslužju ...

Zakaj, kako ... k spovedi?

 

 

 

 

marec 2016
NEKAJ POGOSTIH NAPAK PRI BOGOSLUŽJU

Skupna molitev ima pri bogoslužju posebno moč. Zakaj? Ker takrat ne molimo sami, ampak vključeni v širše, tudi nevidno občestvo.
Ko sem pri maši ali bogoslužni molitvi, ne molim sam. Zato se pri tej molitvi pridružimo tako, da poslušamo in smo v stiku z drugimi. Neprimerno je prehitevanje ali zavlačevanje. S poslušanjem se izognemo skušnjavi, da bi sami dosegli večjo zbranost le v mislih. Zbrane misli so le sad molitve, katere temelj je odnos.

Naj sprejme Gospod: Pogosto se pri darovanju sliši molitev »naj spremlja«, pravilno je »naj sprejme«.
Sedanje takoj po povzdigovanju: če klečimo ali stojimo, vedno počakajmo vsaj na konec molitve »Tvojo smrt oznanjamo …« ali »Reši nas …« ali »Kadar uživamo …« in šele nato sedemo (lahko pa klečimo do očenaša).
Odhajanje iz cerkve pred koncem bogoslužja: Vsaj do odhoda mašnika s strežniki oz.  do konca zadnje pesmi ostanemo v bogoslužnem prostoru. Prej odidemo le, če  je res nujno. Odhajanje prej je podobno neprimerno, kot da bi gostje odšli od mize pred koncem kosila.
Slava: Pri slavi se pogosto sliši napačno: »ki odjemlješ grehe sveta«; pravilno je: »ti odjemlješ grehe sveta«.
Ali na koncu Očenaša rečemo »amen«? Pri običajni molitvi da, pri sveti maši ne. Zakaj? Ker se pri bogoslužju nadaljuje zadnja prošnja »Reši nas vse ga hudega …«
Ali je narobe, če pri obhajanju ne pogledam duhovnika ali delivca v oči? Ne. Ni treba imeti slabega občutka, če ga ne pogledamo. V središču je evharistični Kristus, ki ga prejmemo.

Sveta maša je veliko bolj doživeta in krajša, če pri njej živo sodelujemo. To pomeni, da glasno odgovarjamo in sodelujemo. Pri petju pojemo zraven, kadar le znamo in moremo. Pri tedenskih mašah ste vabljeni, da korajžno pomagate tudi pri začenjanju ljudskih pesmi.
Pomemben je tudi red pri prejemanju sv. obhajila. Za otroki prihajate odrasli: začenši od spredaj, brez prehitevanja, v dveh vrstah; odhajate vsaka vrsta na svojo stran.

* * *

»RAZLAGA« SVETE MAŠE - začetek

Bodimo si kar takoj na jasnem: Svete maše ne moremo razložiti. Pomaga nam lahko le pomen nekaterih simbolov, ki jih pri maši živimo. V začetku adventa nekaj besed o pripravi in začetku svete maše.

PRIPRAVA IN ZAČETEK SVETE MAŠE

Kar nekaj zdravih navad je, ki nam pomagajo, da se že pred začetkom na mašo pripravimo.
Evharistični post: Še vedno velja, da eno uro pred obhajilom ne jemo, vodo lahko pijemo kadarkoli. »Pravilo« služi samo temu, da imamo pravi odnos do svete maše in obhajila.

Obleka je za človeka, ki je duhovno bitje, podaljšek telesa. Z njo od znotraj izraža nekaj več. Ko se za nedeljsko in praznično bogoslužje lepše oblečemo, je to duhovno dejanje, ne le izraz spodobnosti.

Zvonjenje in pritrkavanje: Ker imamo danes samodejno električno zvonjenje, so toliko bolj dragoceni pritrkovalci, ki nas za posebne praznične priložnosti pripravijo s primernim razpoloženjem. Zvonovi »kličejo«, to nas spominja, da »cerkev« pomeni »poklicati, sklicati«. V cerkev ne gremo po trenutnem občutju, ampak, ker nas je nekdo sklical. Kako bi delovalo, če bi zvon klical samo enega posameznika?

Cerkvena vrata so navadno večja in lepo izdelana. Ob njih je običajno krstni kamen. (Na to nas danes, žal, spominja le še sprejem otroka pri krstu.) Že cerkev kot stavba nas spominja na Cerkev, ki je duhovna, vendar resnična nevidna stvarnost. Vrata in krstni kamen ali ponekod prava krstilnica nas spominjajo, da se v Cerkev ne včlanimo kot v društvo ali v stranko. Za vstop v Cerkev nas je nekdo najprej rodil v krstu. Nismo vstopili zato, ker bi se sami dokopali do tega spoznanja.

Kropilnik z blagoslovljeno vodo predstavlja krstni kamen in krstno vodo, v kateri smo pri krstu umrli in se prerodili za novo življenje. Ko se na začetku svete maše pokrižam z blagoslovljeno vodo, me ta simbol spomni na krst. Brez krsta namreč, kot je dejal že veliki sveti Ambrož, svete maše ne moremo »razumeti«.

6.11. 2011
Zakaj na koncu molitve rečemo amen?
Beseda amen prihaja iz hebrejščine (heb.amin – tako naj bo) in označuje trdnost, trajnost v tvarnem svetu. Od tod je prišel njen pomen na duhovno področje. Zato amen izraža vero, da zaupamo v nekoga. Bogoslužje nas večkrat vabi, da odgovorimo z amen na duhovnikove molitve, da potrdimo, da je to res tako (tako je, tako bodi).

Pri prejemu obhajila na duhovnikove besede »Kristusovo telo« odgovorimo »Amen«, ki pa tu pomeni: »Da, verujem!« Jezus v evangeliju večkrat pravi (latinsko): (»Amen, amen dico vobis. – Resnično, resnično povem vam.« Tu amen prevajamo z resnično povem vam, da bi podkrepili svoje trditve. Knjiga Razodetja Jezusa imenuje: »Amen«, to je »zvesta in resnična priča« (Raz 3,14).
(iz knjige: Božo Rustja, Kruh in vino smo prinesli, Ognjišče 2009)

ALELUJA, EVANGELIJ, STOJA, POSLUŠANJE ...
Opazuj se, kako zjutraj vstaneš. Že v starih krščanskih časih so razlagali, da je način, kako gremo spat, podoba naše zadnje ure, telesne smrti. Jutranje vstajanje pa je podoba rojstva in vstajenja. Zato je v duhovnem življenju zelo pomembno, kako zjutraj vstaneš, kakšni so tvoji prvi koraki. V njih se vidi, kako se soočiš s pritiski novega dne. V korakih se vidi, ali je tvoja vera zgolj v razumu, v čustvih, ali pa je že v odnosu.

Ste se kdaj vprašali, zakaj pri prvem delu svete maše, besednem bogoslužju, najprej sedimo, potem pa vstanemo? Drža je silno pomembna. S telesom pomagamo povezati v srce to, kar je v življenju tako težko združiti.

Ni dovolj razumeti. Zato med berili in psalmom sedimo. Tudi pri sedenju se vidi, kdo zmore poslušati, kdo želi samo razumeti. Mar ni tudi v družini tako? Kdo zares posluša? Tisti, ki pusti, da človek najprej spregovori, pusti, da beseda sama deluje. Šele nato se ukvarja s tem, kaj bi mu povedal nazaj. Tako imamo tudi pri maši težave z raztresenostjo, misli se nam vsiljujejo samo zato, ker ne damo prednosti poslušanju samemu. Ko sediš, že z držo pokažeš, da se odpoveš svoji »akciji« in daš ves prostor drugemu. Božja beseda želi sama priti do tvojega središča, srca. Zato ji moraš najprej dati možnost.

ZAKAJ PRI ALELUJI IN EVANGELIJU VSTANEMO?
Brez evangelijev druge knjige Svetega pisma ne bi imele velikega pomena. Ostale bi zbirke modrih naukov. Z evangelijem Jezusa Kristusa se je šele pokazalo, da je vse res! Evangelij tudi tebi edini lahko pove in te gane: Saj je vendar res! Tudi zame je možno! Obstaja drugo rojstvo! Brez tega so vsa besedila pri maši le suha teorija. Kaj mi koristijo navodila za življenje, če življenja nimam?

Ko pri evangeliju vstanemo, že pokažemo na vstajenje, kakor zjutraj. Dejansko je čudež, da mi je Bog dal ne le življenje, ampak kljub vsemu tudi novo življenje, vso prihodnost. Zato ne morem več ostati na mestu ...


5. 6. 2011
V tokratni številki Družine si na 2. strani lahko preberete nekaj zelo koristnih napotkov in razlag bogoslužja.

Besede, kretnje, drže ...

Tudi tu ne gre za pozunanjenost. S kretnjami in z držo izražamo svojo notranjost. Kretnje pri bogoslužju niso izraz neke vojaške uniformiranosti. Slovenci smo glede tega kdaj preveč togi in se bojimo svojo notranjost pokazati na zunaj. Pri bogoslužju pa je še obratna pot: tudi če ne čutim nič posebnega, mi ravno kretnje pomagajo, da bom pri sveti maši res notranje sodeloval. Torej velja oboje: če sem pri sveti maši res s srcem, bom polagoma razumel pomen kretenj in če bom sodeloval tudi na zunaj, mi bo polagoma dano, da bom pri bogoslužju odkril tudi lepoto notranjega sodelovanja.

Zakaj moramo med mašo tolikokrat vstajati in sedati?
Če se počutimo zgolj kot obiskovalci v kulturni dvorani, potem je to res le nepotrebna telovadba. Osnovne drže stoje, sedenja, klečanja in hoje so povsem naravni del bogoslužja. Pomagajo nam, da smo pri maši tudi s telesom, kar je zelo pomembno. Ne morem biti z duhom, če nisem najprej s telesom. Če ubiramo obratno pot, bomo vedno imeli težave z zbranostjo. Bogoslužju se je treba prepustiti, in to najprej s telesom. Hvala Bogu v obeh župnijah kar lepo vstajamo in nismo mestno pomehkuženi. Marsikje še vedno večino delov maše presedijo. O konkretnih posameznih držah morda kdaj pozneje. Tokrat samo spodbuda, da vstajanja in sedanja ne bi jemali z muko in ne zgolj od zunaj. Naj nam pomaga »biti tam« z vsem bitjem.